Nad zgodovinskim jedrom Spodnje Idrije, ki je do naših dni ohranilo pomenljivo ime Na vas’, se ponosno pne v nebo župnijska cerkev Device Marije Vnebovzete. Svetišče pri »Mariji na Skalci«, ki se je skozi dolga obdobja močno spreminjalo, ima za sabo bogato in burno, žal še vedno premalo raziskano zgodovino. Stavba, ki se ponaša z več kot 800-letno zgodovinsko tradicijo, ima imenitno lokacijo – pravcato »strateško« pozicijo nad naseljem. Dviga se kot dominanta nad dolino, vidna daleč naokrog in z vseh strani.
Prva Marijina kapela je bila na Skalci postavljena v 12. stoletju in jo omenjajo pisni viri v letih 1132, 1156 in 1192. Krajevni leksikon Slovenije iz leta 1968 navaja letnico 1132. Enak podatek zagovarja italijanska zgodovinarka Luisa Minigutti v diplomski nalogi (1991) Razvoj posesti čedajskega kapitlja na avstrijskih tleh. V nadškofijskem arhivu v Ljubljani so našli podatek, ki dokazuje obstoj cerkvice leta 1156; ta letnica, ki se zdi najbolj verjetna, je tudi uradno obveljala kot »rojstno leto« poznejše župnijske cerkve in naselja. Obstoj cerkvice kot podružnice Šentviške Gore je moč dokazovati tudi na osnovi znamenite bule papeža Celestina III. iz leta 1192. Prvotno kapelo so nedvomno večkrat predelovali in širili, v 15. stoletju pa so cerkev na novo pozidali. Ni znano, kako je prestala silovit potres leta 1511. V drugi polovici 17. stoletja (okrog 1674) so cerkev znova predelali – to pot v značilnih baročnih oblikah, v kakršnih se je ohranila (osnovna konstrukcija) do danes. Pred nekaj leti so stavbo vzorno prenovili znotraj in zunaj.
Cerkev »farne« zavetnice je vseskozi živo prisotna v zavesti krajanov in neločljivo povezana z življenjskim utripom Spodnje Idrije. V zvezi s cerkvijo je med domačini v ustnem izročilu ohranjenih več legendarnih pripovedi, najbolj znane pa so naslednje tri:
Prvotno kapelo naj bi postavil tolminski grof, potem ko je na lovu v goščavi na Skalci trikrat našel čudovito sliko Device Marije;
Cerkev naj bi povsem prenovil bogat plemič iz rodbine Rasp, potem ko je po priprošnji k Mariji čudežno ozdravela njegova bolna žena Uršula (nekateri menijo, da je bila hči); na to izročilo se navezuje nenavadna spominska plošča pod zvonikom;
Pri cerkvi naj bi se domačini ubranili Turkov in jih v viharni noči s pomočjo Marije in narasle Idrijce tudi premagali. Kakšna je bila in kako se je spreminjala stavba skozi petsto let, od 12. do 17. stoletja, je danes praktično nemogoče ugotoviti. Prvotna cerkvica je bila najbrž lesena, v drugi polovici 15. stoletja pa je bil v gotski cerkvici že zidan prezbiterij. Do danes ohranjene baročne forme je dokaj razsežna stavba dobila v času velike veljave spodnjeidrijske župnije, na kar spominja tudi letnica 1674 na zvoniku. Obstoječe arhitektonsko ogrodje je potemtakem staro dobrih 330 let.
Načrt cerkve izhaja iz tradicionalne forme latinskega križa, nad katerim se pne baročni dvoranski prostor. Celotna konstrukcija je nad 30 metrov dolga in ima več kot 40 metrov visok zvonik. Postavljena je v tradicionalni smeri vzhod (prezbiterij) – zahod (zvonik). Sredi glavne ladje se nahaja s tlakom prekrit vhod v kripto – grobnico iz 17. stoletja, v kateri so našli posmrtne ostanke devetnajstih duhovnikov, pokopanih od 17. do 19. stoletja. Zunanji videz cerkve odločilno zaznamuje dinamična vertikala vitko zašiljenega zvonika. K Mariji na Skalci se z vasi vzpenja markantno stopnišče, ki ga je ob koncu 19. stoletja uredila takratna spodnjeidrijska občina. V zadnjih letih je cerkev ponoči osvetljena kot vpadljiva dominanta nad krajem in dolino Idrijce.
Prostrana površina cerkvenega oboka predstavlja nadvse primeren ambient za namestitev iluzionistične baročne poslikave v fresko tehniki. Zahtevno nalogo je pogumno prevzel in mojstrsko izpeljal znameniti idrijski »markšajder« (jamomerec), kartograf, graditelj klavž na Idrijci in Belci ter umetnik Jožef Mrak (1709 – 1786), ki spada med najvidnejše slovenske politehnike 18. stoletja. Freske, enkratna dragocenost v cerkvi, prekrivajo vse površine nad pevskim korom, ladjo in prezbiterijem ter ponazarjajo celotno svetopisemsko pripoved o Marijinih predhodnikih, njenem rojstvu, poslanstvu in vnebovzetju. Mrak je velikopotezno in monumentalno obočno dekoracijo izdeloval v dveh etapah. Najprej je leta 1762 poslikal ladijski obok od pevskega kora do slavoloka pred prezbiterijem, leta 1766 pa je dodal še motive na oboku prezbiterija. V ikonografiji fresk so v smeri od pevskega kora do prezbiterija in nato nazaj proti centralnemu ladijskemu oboku nanizani naslednji prizori: Marija kot deklica sredi vinske trte, libanonska cedra, jerihonska roža, Eva s kačo, praded Abraham, kralj David, prerok Izaija, sv. Ana in sv. Joahim, sv. Jožef in Marija, Marijino rojstvo, Marija v templju, Marija in Elizabeta, angelovo oznanjenje Mariji, monogram AVE MARIA, nadangeli Mihael, Rafael in Gabrijel s trakom in kronogramom (sanCta MarIa beneDIC popVLo tVo – 1762), Marija Vnebovzeta in Sveta Trojica. Poleg glavnih figur je mojster Mrak naslikal skupno kar 160 (!) angelov. Uporabljal je toplo barvno skalo in izpričal zanesljivo risarsko spretnost. Njegovo celotno poznobaročno dekoracijo (z elementi rokokojskih školjk in ljudskega cvetličnega okrasja) odlikujejo kompozicijska urejenost, smiselna razporeditev prizorov ter nazorna pripoved o Devici Mariji Vnebovzeti in njenem poveličanju. Freske, ki estetsko in sporočilno učinkovito plemenitijo baročni dvoranski ambient, je leta 1965 restavriral akademski slikar Izidor Mole.
Poleg Mrakovih fresk premore cerkev tudi bogat inventar umetniških del in umetnoobrtnih izdelkov. Osrednji oltarni kip Marije z Jezusom je star nad 300 let in je bil prenešen iz ene od osmih kapel v vasi. Večina dragocene starinske opreme (oljne podobe, oltarji, kipi, rezljano pohištvo, predmeti umetne obrti) je delo domačih mojstrov, med katerimi je sredi 19. stoletja prednjačil predvsem Jurij Tavčar, vodja podobarske delavnice v Idriji. Tavčar je leta 1856 naslikal tudi centralno oltarno podobo Device Marije Vnebovzete, ki jo je spretno posnel po sloveči Assunti beneškega renesančnega slikarja Tiziana iz leta 1518.