Na bregovih Idrijce, ki povezuje idrijski in cerkljanski svet, je v zavetju Marije na Skalci – le 4 km nižje od znane rudarske Idrije in že nekaj stoletij pred njo – zrasla Spodnja Idrija, ki kot staro cerkveno (župnijsko) in romarsko središče ohranja še vedno živo poimenovanje »Pri fari«. Dolina Idrijce do današnje Spodnje Idrije je bila v srednjem veku poseljena s tolminske strani. Spodnja Idrija (nekoč imenovana kot Idria Sclabonica – slovenska Idrija) je tako mnogo starejša od sosednje in večje Idrije (nekoč Idria Theutonica – nemška Idrija), ki je zaslovela po svetu zaradi rudnika živega srebra. Prav kot versko in cerkveno središče častitljive starosti in tradicije je Spodnja Idrija odigrala pomembno zgodovinsko in kulturno – civilizacijsko vlogo. Kraj se še danes upravičeno (v žargonu) imenuje »Fara« in njeni prebivalci ostajajo »Pr’farci«, saj je bila nekoč Marija na Skalci pravcata »mati fara« okoliških župnij in je v cerkvenem pogledu dolga obdobja skrbela tudi za gospodarsko neprimerno močnejšo rudarsko Idrijo. Vrhovno nadrejeno cerkveno oblast nad spodnjeidrijsko »faro« so si skozi zgodovino izmenjavali naslednji centri: Oglej (Aquileia – patriarhat), čedajski kapitelj, goriška škofija, ljubljanska škofija, goriška primorska slovenska administracija in danes škofijski sedež v Kopru.

Začetke Spodnje Idrije lahko sledimo od 12. stoletja dalje, ko je kot podružnica spadala pod prafaro na šentviški Gori. Precej pozneje, najbrž v 14. stoletju, je prešla pod pristojnost župnije pri cerkvi svetega Jerneja v Cerknem. Od 15. stoletja naprej se je uveljavljala kot samostojna župnija, ki je obsegala celotno idrijsko ozemlje. Tudi deželnoknežja in evropsko poznana »živosrebrna« Idrija je nad 250 let (!), vse do leta 1752, spadala pod »faro« v Spodnji Idriji.

Iz pisnih virov je razvidno, da je bil kraju leta 1418 za dušno pastirstvo dodeljen »gospod Lovrenc« (priimkov še niso zapisovali). Ob koncu 15. stoletja, ko je bila Spodnja Idrija nedvomno že samostojna »fara«, pa sta tu službovala »gospoda« Jurij (župnik) in Erazem (kaplan). Oskrbovala sta tudi novo nastajajoče rudarsko naselje v bližnji »nemški« Idriji. V tamkajšnji prvi cerkvici sv. Trojice (1500) se je lahko maševalo le z dovoljenjem župnika iz Spodnje Idrije.

V pionirskem obdobju rudarjenja v Idriji okrog leta 1500 je bila torej Spodnja Idrija že »fara« v pravem pomenu besede. Obstajala in delovala je kot samostojna župnija, ki je vključevala ne le rudarsko naselje z mešanico furlanskega, nemško govorečega in domačega prebivalstva, ampak tudi vso njegovo širšo okolico. Za božjo službo in podeljevanje zakramentov so v Idriji sprva skrbeli duhovniki »od fare«, mrliče pa so vozili iz Idrije v Spodnjo Idrijo, saj Idrija v začetku še ni imela posvečenega pokopališča. V 16. stoletju so nato v Idriji sicer službovali prvi tamkajšnji kaplani, vendar so bili imenovani od čedajskega kapitlja in zato tudi odvisni od župnika v Spodnji Idriji.

Znano je, da se je v rudarski Idriji v drugi polovici 16. stoletja začasno zelo utrdila protestantska vera. Takrat so katoličani iz Idrije redno hodili k maši in zakramentom v Spodnjo Idrijo. Prav v tem obdobju je postal, še bolj kot prej, poudarjen tudi romarski značaj cerkve pri Mariji na Skalci. Vpliv protestantizma je ostal omejen pretežno samo na Idrijo in na njen rudarski živelj, na širše območje spodnjeidrijske župnije pa se ni razširil. Zato je »pr’farski« župnik Nikolaj Pipan ob koncu 16. stoletja lahko poročal nadrejenim predstojnikom v Čedadu, da ima Spodnja Idrija pod svojim pokroviteljstvom okrog 600 vernikov.

Zanimivo je, da se je rudarska Idrija s 1.300 prebivalci – podrejena neposredno notranjeavstrijski komori v Gradcu – leta 1607 upravno osamosvojila izpod pristojnosti tolminske gastaldije in postala sedež samostojnega kameralnega gospostva, ki mu je načeloval vsakokratni rudniški upravitelj. Idrijsko »deželnoknežje« gospostvo je obsegalo celotno idrijsko ozemlje s Spodnjo Idrijo vred in vsi pripadajoči podložniki so morali »odrajtovati« urbarialne dajatve v idrijski grad Gewerkenegg. Čeprav je torej civilnopravno Spodnja Idrija spadala pod Idrijo, pa je v cerkvenem pogledu obratno Idrija ostala podrejena Spodnji Idriji še nadaljnjih 150 let. Prostrana »pr’farska« župnija je zajemala cerkve v Idriji (sv. Trojica – 1500, sv. Barbara – 1622, sv. Anton Padovanski – 1678), cerkev sv. Magdalene na Gorah nad Idrijo (sredi 16. stoletja) in cerkev sv. Jožefa na Vojskem (2. polovica 17. stoletja). Sredi 17. stoletja (1652) so takó Idrijo omenjali samo kot samostojno kaplanijo v sklopu »pr’farske« župnije. šele stoletje pozneje, torej sredi 18. stoletja, po ustanovitvi Goriške nadškofije leta 1751, se je živosrebrna Idrija (takrat drugo največje mesto na Kranjskem) dokončno odcepila od matične »fare« v Spodnji Idriji, ko je goriški nadškof Karel Mihael pl. Attems pri vizitaciji 17. avgusta leta 1752 proglasil Idrijo za župnijo.

Iz povedanega sledi, da so do sredine 18. stoletja v vseh pomembnih cerkvenih zadevah upravljali Idrijo iz Spodnje Idrije. Pr’farski župniki so na primer imeli pravico predlagati kandidate za mesto kaplana v Idriji. Spodnja Idrija je dve stoletji in pol, do odcepitve Idrije od »pr’farske« župnije (1752), tudi kadrovsko – po številu službujočih duhovnikov, močno prekašala Idrijo: pri »Fari« je službovalo skupno kar 37 (znanih) duhovnikov, v Idriji pa samo 14. Dodatno je treba poudariti, da je bila sicer samostojna idrijska župnija tudi še po letu 1752 kot nekakšen »otok« teritorialno omejena na območje samega rudarskega mesta, medtem ko je prostrana idrijska okolica še vedno pripadala spodnjeidrijski »fari«. Le – ta je upravljala celotno idrijsko soseščino, se pravi Gore, Vojsko, Čekovnik, Belo in celo kmetije okrog Idrije. Tako sta na primer podružnici Gore in Vojsko še do leta 1780 pripadali spodnjeidrijskemu župniku, zaselka Čekovnik in Bela pa celo do 20. stoletja (Čekovnik do leta 1930, Bela pa vse do let po drugi svetovni vojni). Znano je, kako so spodnjeidrijski župniki – vseskozi ob podpori čedajskega kapitlja – do 18. stoletja vztrajno branili svoje interese pred naraščajočo samozavestjo sosednjega rudarskega mesta, kar je povzročalo nemalo zapletov in napetosti. Istočasno so idrijski rudarji skupaj z družinami do konca 18. stoletja (jožefinska doba), dvakrat na leto (25. marca in 15. avgusta) organizirano v procesiji romali k Mariji na Skalci in tako izkazovali do nje svojo navezanost in spoštovanje. Od sredine 19. stoletja naprej pa so postali posebno zvesti obiski romarjev iz Ledin.

Pri presoji vloge župnije velja upoštevati še dejstvo, da so bili v Spodnji Idriji sredi 19. stoletja ravno v cerkveni režiji postavljeni prvi začetki organiziranega šolstva. Leta 1845 je pod upravo pr’farske župnije spadalo sedem vasi oz. zaselkov: Spodnja Idrija, vse tri Kanomlje, Idrijske Krnice, Masore in Čekovnik z Belo – skupno 231 hiš. Župnik je leta 1846 zapisal, da je v župniji skupno 422 otrok, primernih za šolo pa 386. Otroke so poučevali kaplani, pouk pa je potekal v mežnariji ali v cerkveni zakristiji. Za oddaljene otroke je bila prirejena posebna »nedeljska šola«. šele leta 1887 je Spodnja Idrija dobila redno ljudsko šolo in prve od države plačane učitelje.
Za konec še nekaj pomembnih zanimivosti. Kraj je bil in ostaja daleč naokrog poznan kot romarsko središče. V bližnji in širši okolici je bilo v preteklosti postavljenih kak ducat kapelic, in sicer na pomembnih mestih, kjer so se ustavljali romarji, ki so prihajali iz idrijske, kanomeljske, cerkljanske in ledinske (žirovske) strani. Taka »strateška« mesta so domačini poimenovali z oznako »Pokloni«. Omenjene kapelice so v zadnjih letih obnovili nekateri prizadevni krajani, krajevna skupnost, podjetje Rotomatika in Rotary klub Idrija, ki ima sedež na Kendovem dvorcu v Spodnji Idriji.

Župnijski urad hrani važno dokumentarno dediščino. Dobro ohranjene župnijske knjige segajo nazaj do sredine 17. stoletja (1652) in predstavljajo dragocen vir za raziskovanje preteklosti »fare« in njegovih prebivalcev. Občudovanje vzbuja starinski (renesančni) medaljon iz leta 1545, okrašen z umetelno reliefno dekoracijo. Pozlačeni medaljon, ki je bil zelo kakovostno ročno izdelan, so našli pred leti na eni izmed lesenih plastik. Relief predstavlja na eni strani Jezusovo najdenje v templju, druga stran pa prikazuje čudež v Kani Galilejski.

S Spodnji Idrijo so tesno povezane Ledine. Ko je leta 1840 v Ledinah kar sedemkrat klestila toča, so se Ledinci zaobljubili spodnjeidrijski Devici Mariji Vnebovzeti in pričeli z rednimi romanji k njej, da bi jih v prihodnje obvarovala pred podobno nesrečo. Naj spomnimo, da so Ledine v cerkvenem pogledu od nekdaj spadale pod Žiri, leta 1864 pa so si priborile samostojno župnijo. Odkar je leta 1994 umrl zadnji ledinski župnik Franc štekar, pa oskrbuje tamkajšnjo cerkev sv. Jakoba (oltarno sliko patrona je naslikal Janez šubic leta 1877) župnik iz Spodnje Idrije.

V sklop spodnjeidrijske župnije spada tudi podružnična cerkvica sv. Florijana v Idrijskih Krnicah, ki je bila v prvotni obliki urejena že leta 1968 v prostoru nekdanjega italijanskega vojaškega skladišča. Leta 2004 je bila posvečena povsem nova cerkvena stavba, zgrajena po načrtu idrijskega arhitekta Cveta Kodra, ki je domiselno združil tradicionalne in sodobne arhitektonske oblike. Svetišče bogati čudovit mozaični okras, delo patra Marka Ivana Rupnika. Umetnik je na zunanjščini upodobil sv. Florijana, v prezbiteriju pa sv. Ano, sv. Joahima ter Marijo z Jezusom; kompozicijsko in pomensko povezavo obeh dvojic je utemeljil s križem.

Večstoletni »farni« praznik je v Spodnji Idriji seveda veliki šmaren. V dneh okrog 15. avgusta se vrstijo številne prireditve, ves kraj zadiha v slovesnem razpoloženju, domačinom pa se pri obredih v cerkvi pridružijo številni romarji. Veliki šmaren v Spodnji Idriji ni le cerkveno praznovanje, temveč tudi osrednje letno krajevno in vseljudsko slavje.

Janez Kavčič