Predstavitev župnijske cerkve 2017-05-31T21:14:39+00:00

PREDSTAVITEV ŽUPNIJSKE CERKVE

Cerkev Marije Vnebovzete v Spodnji Idriji – Marija na skalci

Nad zgodovinskim jedrom Spodnje Idrije, ki je do naših dni ohranilo pomenljivo ime Na vas’, se ponosno pne v nebo župnijska cerkev Device Marije Vnebovzete. Svetišče pri »Mariji na Skalci«, ki se je skozi dolga obdobja močno spreminjalo, ima za sabo bogato in burno, žal še vedno premalo raziskano zgodovino. Stavba, ki se ponaša z več kot 800-letno zgodovinsko tradicijo, ima imenitno lokacijo – pravcato »strateško« pozicijo nad naseljem. Dviga se kot dominanta nad dolino, vidna daleč naokrog in z vseh strani.

Prva Marijina kapela je bila na Skalci postavljena v 12. stoletju in jo omenjajo pisni viri v letih 1132, 1156 in 1192. Krajevni leksikon Slovenije iz leta 1968 navaja letnico 1132. Enak podatek zagovarja italijanska zgodovinarka Luisa Minigutti v diplomski nalogi (1991) Razvoj posesti čedajskega kapitlja na avstrijskih tleh. V nadškofijskem arhivu v Ljubljani so našli podatek, ki dokazuje obstoj cerkvice leta 1156; ta letnica, ki se zdi najbolj verjetna, je tudi uradno obveljala kot »rojstno leto« poznejše župnijske cerkve in naselja. Obstoj cerkvice kot podružnice Šentviške Gore je moč dokazovati tudi na osnovi znamenite bule papeža Celestina III. iz leta 1192. Prvotno kapelo so nedvomno večkrat predelovali in širili, v 15. stoletju pa so cerkev na novo pozidali. Ni znano, kako je prestala silovit potres leta 1511. V drugi polovici 17. stoletja (okrog 1674) so cerkev znova predelali – to pot v značilnih baročnih oblikah, v kakršnih se je ohranila (osnovna konstrukcija) do danes. Pred nekaj leti so stavbo vzorno prenovili znotraj in zunaj.

Cerkev »farne« zavetnice je vseskozi živo prisotna v zavesti krajanov in neločljivo povezana z življenjskim utripom Spodnje Idrije. V zvezi s cerkvijo je med domačini v ustnem izročilu ohranjenih več legendarnih pripovedi, najbolj znane pa so naslednje tri:
Prvotno kapelo naj bi postavil tolminski grof, potem ko je na lovu v goščavi na Skalci trikrat našel čudovito sliko Device Marije;
Cerkev naj bi povsem prenovil bogat plemič iz rodbine Rasp, potem ko je po priprošnji k Mariji čudežno ozdravela njegova bolna žena Uršula (nekateri menijo, da je bila hči); na to izročilo se navezuje nenavadna spominska plošča pod zvonikom;

Pri cerkvi naj bi se domačini ubranili Turkov in jih v viharni noči s pomočjo Marije in narasle Idrijce tudi premagali. Kakšna je bila in kako se je spreminjala stavba skozi petsto let, od 12. do 17. stoletja, je danes praktično nemogoče ugotoviti. Prvotna cerkvica je bila najbrž lesena, v drugi polovici 15. stoletja pa je bil v gotski cerkvici že zidan prezbiterij. Do danes ohranjene baročne forme je dokaj razsežna stavba dobila v času velike veljave spodnjeidrijske župnije, na kar spominja tudi letnica 1674 na zvoniku. Obstoječe arhitektonsko ogrodje je potemtakem staro dobrih 330 let.

Načrt cerkve izhaja iz tradicionalne forme latinskega križa, nad katerim se pne baročni dvoranski prostor. Celotna konstrukcija je nad 30 metrov dolga in ima več kot 40 metrov visok zvonik. Postavljena je v tradicionalni smeri vzhod (prezbiterij) – zahod (zvonik). Sredi glavne ladje se nahaja s tlakom prekrit vhod v kripto – grobnico iz 17. stoletja, v kateri so našli posmrtne ostanke devetnajstih duhovnikov, pokopanih od 17. do 19. stoletja. Zunanji videz cerkve odločilno zaznamuje dinamična vertikala vitko zašiljenega zvonika. K Mariji na Skalci se z vasi vzpenja markantno stopnišče, ki ga je ob koncu 19. stoletja uredila takratna spodnjeidrijska občina. V zadnjih letih je cerkev ponoči osvetljena kot vpadljiva dominanta nad krajem in dolino Idrijce.

Prostrana površina cerkvenega oboka predstavlja nadvse primeren ambient za namestitev iluzionistične baročne poslikave v fresko tehniki. Zahtevno nalogo je pogumno prevzel in mojstrsko izpeljal znameniti idrijski »markšajder« (jamomerec), kartograf, graditelj klavž na Idrijci in Belci ter umetnik Jožef Mrak (1709 – 1786), ki spada med najvidnejše slovenske politehnike 18. stoletja. Freske, enkratna dragocenost v cerkvi, prekrivajo vse površine nad pevskim korom, ladjo in prezbiterijem ter ponazarjajo celotno svetopisemsko pripoved o Marijinih predhodnikih, njenem rojstvu, poslanstvu in vnebovzetju. Mrak je velikopotezno in monumentalno obočno dekoracijo izdeloval v dveh etapah. Najprej je leta 1762 poslikal ladijski obok od pevskega kora do slavoloka pred prezbiterijem, leta 1766 pa je dodal še motive na oboku prezbiterija. V ikonografiji fresk so v smeri od pevskega kora do prezbiterija in nato nazaj proti centralnemu ladijskemu oboku nanizani naslednji prizori: Marija kot deklica sredi vinske trte, libanonska cedra, jerihonska roža, Eva s kačo, praded Abraham, kralj David, prerok Izaija, sv. Ana in sv. Joahim, sv. Jožef in Marija, Marijino rojstvo, Marija v templju, Marija in Elizabeta, angelovo oznanjenje Mariji, monogram AVE MARIA, nadangeli Mihael, Rafael in Gabrijel s trakom in kronogramom (sanCta MarIa beneDIC popVLo tVo – 1762), Marija Vnebovzeta in Sveta Trojica. Poleg glavnih figur je mojster Mrak naslikal skupno kar 160 (!) angelov. Uporabljal je toplo barvno skalo in izpričal zanesljivo risarsko spretnost. Njegovo celotno poznobaročno dekoracijo (z elementi rokokojskih školjk in ljudskega cvetličnega okrasja) odlikujejo kompozicijska urejenost, smiselna razporeditev prizorov ter nazorna pripoved o Devici Mariji Vnebovzeti in njenem poveličanju. Freske, ki estetsko in sporočilno učinkovito plemenitijo baročni dvoranski ambient, je leta 1965 restavriral akademski slikar Izidor Mole.

Poleg Mrakovih fresk premore cerkev tudi bogat inventar umetniških del in umetnoobrtnih izdelkov. Osrednji oltarni kip Marije z Jezusom je star nad 300 let in je bil prenešen iz ene od osmih kapel v vasi. Večina dragocene starinske opreme (oljne podobe, oltarji, kipi, rezljano pohištvo, predmeti umetne obrti) je delo domačih mojstrov, med katerimi je sredi 19. stoletja prednjačil predvsem Jurij Tavčar, vodja podobarske delavnice v Idriji. Tavčar je leta 1856 naslikal tudi centralno oltarno podobo Device Marije Vnebovzete, ki jo je spretno posnel po sloveči Assunti beneškega renesančnega slikarja Tiziana iz leta 1518.

Cerkev je bila v preteklosti večkrat ogrožena in poškodovana. Stavbni konstrukciji so škodovali ponavljajoči se potresi (razpoke), zamakalo je skozi streho, med drugo svetovno vojno (1944) pa so jo prizadejali izstrelki v času bojev med partizani in Nemci. V zadnjih desetletjih je bila cerkev statično sanirana, znotraj je dobila ogrevanje, nov tlak in novo električno napeljavo, inventar pa je bil restavriran. Najvažnejše je bilo že omenjeno restavriranje fresk leta 1965, opravljeno po prizadevanjih dolgoletnega zaslužnega župnika Franca Rupnika, ki je vodil spodnjeidrijsko »faro« od 1948 do 1972. Pred nekaj leti je stavba dobila novo strešno kritino, nov bel zunanji omet in dekorativne »šivane robove« na vogalih. Zgledno je urejeno tudi pripadajoče pokopališče s sodobno mrliško vežico.
Podoba cerkve in dogajanja v zvezi z njo so dokumentirana na stoterih starejših in novejših fotografijah, mnogo pa je tudi slikarskih upodobitev različnih avtorjev (Janez Sedej, Albin Vončina, Fanči Gostiša, Rafael Terpin, Rudi Skočir, Jurij Pfeifer, Nande Rupnik). Pomen cerkve je bil in ostaja velik in nenadomestljiv, saj dobesedno »živi« s krajem. V njej se odvijajo redni in dobro obiskani obredi, občasne kulturne prireditve, privablja pa tudi obiske romarjev in turistov. Poleg maš, krstov, porok in pogrebov se je v njej zvrstilo že lepo število kakovostnih koncertov. Marija na Skalci postane seveda vsako leto središče praznovanja zlasti v tednu okrog velikega šmarna (15. avgusta); takrat je cerkev vedno znova slovesno okrašena in množično obiskana.
S cerkvijo je bil pomensko neposredno povezan cel niz Marijinih kapelic. Do danes so se ohranile naslednje: kapelica Na vas’ pod cerkvenim stopniščem, kapelica pod klancem ob stari kanomeljski cesti, kapelica na Poklonu med smrekama (spomin na povodenj leta 1926), znamenje v Škofiji ob glavni cesti proti Idriji, kapelica v Žorgovšu pod Gradiščem in znamenje pri Šnitu pod Kladnikom. Opozoriti velja tudi na zgrafit sv. Florijana, ki ga je ob velikem šmarnu leta 1994 na Gasilskem domu izdelal idrijski slikar Nande Rupnik. V opisu spodnjeidrijske župnije je na kratko že predstavljena nova cerkvica sv. Florijana v Idrijskih Krnicah.
Na sakralno tematiko so v znatni meri navezane tudi stare stenske slikarije. V Spodnji Idriji in okolici lahko namreč vidimo veliko tako imenovanih »kmečkih fresk«, ki so jih v preteklosti slikali potujoči ljudski umetniki, največ v času okrog leta 1800. Freske krasijo stene hiš in kašč ter vsebujejo ornamente, tako imenovane »šivane robove«, simbole (npr. drevo življenja), rastlinske motive pa tudi figuralno tematiko. Najdemo jih npr. na kašči Kendovega dvorca, največ pa na domačijah v bližnji Kanomlji. Nekaj primerkov (pri Rovtnkarju) so pred leti (po potresu 1976) strokovnjaki sneli s sten, jih restavrirali in so sedaj na ogled v idrijskem muzeju. Večina fresk v Kanomlji (npr. pri Mohoriču, v Ivaniš) pa je v zelo slabem stanju in bi jih bilo treba zaščititi. Posebno pozornost bi veljalo nameniti izjemno zanimivim dekoracijam in upodobitvam na stari monumentalni hiši domačije Šturmovci v Gorenji Kanomlji, kjer je naslikana znana Smledniška legenda s hudičem, sv. Antonom Padovanskim, kmetom in grofom. Omenjene freske bi bilo nujno potrebno strokovno obdelati: restavriranje na kraju samem najbrž ne pride v poštev, pač pa skrbno snemanje in prenos na novi podlagi v muzej.
Pa še razveseljiva in obetavna sodobna epizoda!
Na Osnovni šoli Spodnja Idrija je v letih 2002 – 2005 potekal projekt Dediščina v rokah mladih – mladi posvojijo spomenik, s katerim so učitelji in učenci temeljito raziskali župnijsko cerkev, spremljajoče objekte (kapelice, pokopališče), krajevni praznik veliki šmaren ter legendarna in zgodovinska izročila. Vsi učenci so cerkev pod strokovnim vodstvom podrobneje spoznali, po skupinah pa ustvarjali stavbni načrt (tloris, naris), maketo, likovna dela, spise in pripravili v maju 2005 veliko pregledno razstavo. V sklopu projekta je skupina deklet 9. razreda zapisala tudi naslednjo fantazijsko (domišljijsko) »legendo prihodnosti«:
»Pisalo se bo leto 2156. Takrat bo poteklo 1000 let, odkar je bila Marijina cerkvica na Skalci nad Idrijco prvič omenjena v pisnem viru. Spodnja Idrija, ki se je razvila pod cerkvijo, šteje danes 2000 ljudi, leta 2156 pa jih bo štela 4000. Postala bo občina in pravo mesto, v katerem pa bo manjkalo prostora za nove stavbe. Župan in občinski možje bodo sprejeli sklep, da se Marijino cerkev in kapelice pod njo poruši, da se pridobi nove gradbene parcele. Potem pa se bo zgodila nenavadna in skrivnostna nesreča. Na dan 15. avgusta, ko se praznuje veliki šmaren – Marijin največji praznik, bo dolino Idrijce prizadel silovit potres. Več minut bodo drhtela tla, iz podzemlja se bo slišalo grozljivo grmenje in bučanje, gore se bodo majale, Idrijca bo naenkrat narasla in preplavila glavni most – a glej čudo – stavbe bodo ostale nepoškodovane in nihče ne bo ranjen! Nazadnje se bo nad cerkvijo v nebo dvignila čudovita mavrica in zemlja se bo v hipu umirila. Sredi mavrice se bo prikazala Marijina podoba, prav taka, kot je naslikana na cerkvenem oboku. Ko bosta mavrica in Marijina slika čez nekaj trenutkov izginili, bodo vsi krajani pohiteli na glavni trg in skupaj z županom zaprisegli, da bodo cerkev Marije na Skalci in vse njene kapelice ohranjali za zmeraj.«
O globoki in prisrčni navezanosti krajanov na domačo cerkev iskreno govori tudi pesmica, ki bi jo lahko razumeli kot nekakšno neuradno pr’farsko »himno«. Besedilo (priredba na partituro Radovana Gobca Tam na vrtu) je spontano nastalo v krogu pevcev spodnjeidrijskega okteta, ki deluje že štirideset let. Glasi pa se takole:

Dol pri Fari, gor na Skalci
bela cerkvica stoji.
Nad vasjo kot dobra Mati
z roda v rod zvestó bedi.

Sonce zlato jo obseva,
in Idrijca pod njo šumi.
Kamor stopim, koder hodim,
k Fari mi srce želi.

Janez Kavčič